V soboto, 11. 2. 2017, smo namesto prvotno planiranega pohoda na Krim izvedli planinski izlet po Poti zdravja in prijateljstva od Izole do Lucije.

Ob 8. 15 smo se zbrali na parkirišču Dolgi most in se z udobnim avtobusom iz meglene, deževne in mrzle Ljubljane odpeljali do Izole. Kar 27 mladih planincev in 5 spremljevalcev je to soboto pričakovalo lep izlet na našo obalo. Ko smo prevozili Postojnska vrata, se je naš optimizem povečal, saj nebo ni bilo več tako sivo, pa tudi deževati je prenehalo.

Po dobri uri vožnje smo v daljavi že zagledali morje in vznemirjenje v nas se je večalo, prav tako so bile naše oči vedno bolj uprte skozi okna avtobusa. Še viadukt na Črnem Kalu in predor Dekani, pa smo ugledali naše okno v svet, Luko Koper, kmalu zatem pa še Ladjedelnico Izola.

Še nekaj minut vožnje do izhodišča naše poti in nekateri smo bili rešeni slabosti, ki nam je ponagajala med vožnjo. Dobro opremljeni smo že nekaj minut zatem krenili po Poti zdravja in prijateljstva, katere del je speljan po nekdanji ozkotirni železniški progi  Parenzana, ki je nekoč povezovala Trst in Poreč in je postala simbol prijateljstva med slovenskimi, italijanskimi in hrvaškimi občinami. Tik pred prvim osvetljenim predorom se nam je odprl čudovit pogled na Izolo, ki je bila krasna kulisa za skupinsko fotografijo in kratek počitek. Pot nas je od začetka do konca vodila med vinogradi, oljčnimi nasadi in osvetljenimi predori v katerih so najbolj radovedni planinci opazili zasnove kapnikov. Med potjo smo opazovali že cvetoče mandeljne in mačice.

Nekje na polovici naše poti smo se že rahlo utrujeni in lačni razveselili velikega in lepo urejenega počivališča, kjer se je med malico med vinogradi kar dvakrat razlegla pesem Vse najboljše za te, saj sta prav ta dan praznovali rojstni dan naši planinki Deva in Tanja. Dekleti sta nas razveselili s pecivom in piškoti.

Po obilnem okrepčilu smo pot zopet veselo nadaljevali in bili kmalu ponovno nagrajeni s prelepim pogledom na strunjanski drevored, v ozadju pa  smo uzrli Piran. Še zadnji 500- metrski predor in že smo bili nad  Portorožem. Vznemirjanje je naraščalo, saj smo vedeli, da nas do morja loči samo še kratek spust in hura, svoje roke smo že namočili v morje in nabrali nekaj školjk. Tudi tu so nastale prelepe fotografije, ki nam bodo olajšale pričakovanje poletja.

Še dobro, da so nas želodčki opozorili, da je čas za kosilo, drugače bi se res težko poslovili od morja. Z avtobusom smo se odpeljali v Lucijo, kjer smo  v pizzeriji  Santalucia pojedli slastno kosilo. Krožniki so se hitro praznili, saj so bili zelo okusni tako dunajski zrezki, kot tudi pizze in testenine bolognese. V gostišču smo bili zares lepo sprejeti in postreženi, celo liziko so podarili vsakemu od nas.

Naša pričakovanja so bila presežena, saj nas je Primorska s svojo milo klimo in slikovito pokrajino po kateri nas je vodila pot, očarala. Prav tako smo bili presenečeni nad gostoljubjem in prijaznostjo domačinov.

Ob 15. uri smo se odpeljali nazaj, v ta dan, sivo Ljubljano in si bili skoraj enotni, da bi izlet na obalo moral postati stalnica med planinskimi izleti vsako šolsko leto.

 

Zapisala:  Brigita Uršič, profesorica razrednega pouka

Fotografije:  Mateja Novoselič, profesorica pedagogike

Posreduj ...Share on FacebookEmail this to someoneTweet about this on Twitter
(Obiskano 209 krat, današnjih obiskov 1)