Planinci Osnovne šole Vič smo se v soboto, 22. aprila 2017, odpravili na Zelenico, znano zimskošportno središče nad Ljubeljem.

Iz Ljubljane smo se odpeljali proti mejnemu prehodu Ljubelj (1058 m). Pri spodnji postaji sedežnice se je pričela naša pot, ki nas je sprva vodila po široki servisni cesti ob smučišču, nato pa smo zavili na mehko gozdno stezo v redek, še ne ozelenel gozd na južnem pobočju Ljubeljščice. Med ne prestrmim vzponom, ki nam je dovoljeval, da smo med potjo vseskozi pridno klepetali, smo prečili več hudourniških grap in se spraševali, kakšna sila je morala izdolbsti te globoke grape. Nad Kočo na Vrtači (1288 m) smo se zopet vrnili na servisno cesto, a se kmalu spet vzpeli na gozdno stezo in po njej pot nadaljevali do manjše ravnice – Zeleniškega sedla (1536 m), kjer stoji Dom na Zelenici. Vodnica Daša nam je med potjo odmerila nekaj postankov, da smo se okrepčali in odžejali. Čeprav smo malce otožno ugotovili, da smo sončne žarke pustili za seboj v Ljubljani, saj so jih nad pobočji Ljubeljščice in bližnje Begunjščice zastirali koprenasti oblaki, jih med vzponom nismo čisto nič pogrešali.

Koča na Zelenici je bila polna mladih pohodnikov tudi iz drugih šol, zato smo v učilnici Gorniškega učnega centra najprej izpolnili in požigosali planinske dnevnike, nato pa se odpravili na kosilo.

Ko smo spočiti in siti stopili iz koče, nas je pričakalo jasno nebo in prečudovit pogled na severno ostenje Begunjščice, južno pobočje grebena Na možeh, pred nami se je bohotila Vrtača in nezadržno nas je vabil Vrh Ljubeljščice nad nekdanjo smučarsko vlečnico Triangel. Z večino mladih pohodnikov smo se povzpeli na ta bližnji vrh, nekateri pa so se raje odločili, da z učiteljico Amadejo in vodnico Jano ob vznožju na sončnih senožetih oblikujejo umetnine iz kamnov, vej, mahu in trave.

Tik pod vrhom Ljubeljščice (1704 m) smo stopili na z mejniki posejan mejni greben med Slovenijo in Avstrijo. Lahko smo stali z eno nogo v Avstriji in z drugo v naši ljubi Sloveniji: kakšno doživetje je bilo to za naše najmlajše planince! Nagrajeni pa smo bili še s slikovitimi razgledi na Košuto, Begunjščico, Zelenico, celo na Julijske Alpe in Stol ter seveda v sosednjo Avstrijo, kjer smo lahko videli, kje se konča predor Ljubelj.

Ponosni na opravljeno pot smo previdno in počasi sestopili v dolino, med potjo pa nas je učitelj Aleš presenetil še z lovom na skrite zaklade. Seveda smo vsi na koncu prejeli nagrado za zavzet lov! S polnimi pljuči svežega gorskega zraka in s številnimi  nepozabnimi vtisi smo se poslovili od Karavanškega pogorja in se odpravili proti domu.

Zapisala: Sonja Pleško, učiteljica RP

Fotografije: Aleš Letonja, prof. športa

 

Posreduj ...Share on FacebookEmail this to someoneTweet about this on Twitter
(Obiskano 128 krat, današnjih obiskov 1)