Na hladno sobotno jutro, 18. novembra, smo se viški planinci odpeljali proti Ribnici. V kraju Lepovče smo izstopili iz avtobusa, si oprtali nahrbtnike in se podali po stezah Ribniške naravoslovne poti proti našemu tokratnemu cilju – vrhu Sv. Ana z nadmorsko višino 964 m.
Pot je bila markirana in opremljena z informacijskimi tablami o značilnostih in pomenu gozda. Z lično oblikovanih tabel nas je opazoval polhek, avtohtoni prebivalec tamkajšnjih gozdov, pretežno poraščenih s hrastom, lipo in smreko. Medtem, ko smo nekateri pohodniki med potjo lovili sapo, so nam vodniki in učitelji prebirali zanimivosti s tabel. Več kot polovica Slovenije je poraščena z gozdom, zato živimo pravzaprav v gozdnati deželi. Gozd deluje kot čistilec zraka, blaži hrup, ugodno vpliva na podnebje, preprečuje površinsko odtekanje voda in nastanek hudournikov in plazov, omogoča večanje količine talne vode in izboljšuje njeno kakovost, poleg tega pa človeku nudi obnovljivi vir dragocenega lesa … Zato moramo gozd spoštovati in ga ohranjati, saj nam omogoča preživetje. Zaskrbljujoč je podatek, da v svetu vsako uro posekajo 14 000 hektarov gozda, to pa pomeni, da vsak teden izgine s površja Zemlje približno za velikost naše Slovenije gozda!
Prvi daljši postanek smo opravili ob Jamarskem domu pri Francetovi jami. Ko smo se okrepčali, smo obiskali še ponija – samičko Malči, ki se je prav ponujala v božanje in uživala v družbi malih planincev. Malo stran pa je iz svoje hiške kukala stara vietnamska svinja – pujs Lojz, ki pa za razliko od Malči ni bil najbolj razpoložen za družbo … no, vsaj dokler ni zavohal naših dobrot v nahrbtnikih in začel s kruljenjem milo prositi zanje. Deležen je bil pol korenčka, ki ga je z dovoljenjem oskrbnika pujsu Lojzu ponudil učitelj Aleš. Vodnica Jana nas je v manjših skupinah popeljala do vhoda v kraško jamo z imenom Francetova jama, ki ima večjo podzemno dvoranico, visoko 3 – 4 m, široko 15 m in dolgo 20 m. Vanjo pa se nismo spustili, saj nismo imeli primerne raziskovalne jamarske opreme.
Do vrha smo se pošteno upehali, saj se je pot strmo vzpenjala, a smo ob pogledu na snežno odejo, ki je postajala z nadmorsko višino vedno debelejša, kar pozabili na utrujenost. V planinski koči pod vrhom smo se spočili, okrepčali in požigosali naše dnevnike. Na koncu smo se podali še do cerkvice sv. Ane na vrhu in se nato spustili v dolino.
Planinski pozdrav do naslednjega izleta!
Sonja Pleško, učiteljica RP
Aleš Letonja, prof. športa
