Sobota, 12. 5. 2018, je bila mladim planincem OŠ Vič zelo naklonjena. Kljub ne ravno lepi vremenski napovedi nam je končno uspel pohod na našo največjo visokogorsko pašno planino- Veliko planino. Naš cilj je bila Domžalska koča na nadmorski višini 1534m.
Na planinski izlet se nas je tokrat z velikim dvonadstropnim avtobusom odpeljalo kar 37 mladih planincev in 5 spremljevalcev. Pot z avtobusom do Kranjskega Raka je spremljal smeh, pesem in čudovit pogled na Naše Kamniško- Savinjske alpe. Tudi pogled na Veliko planino se nam je hitro odprl. Dobro razpoloženje je pregnalo tudi slabost, saj je ta pot zelo ovinkasta.
Preden smo vzeli pot pod noge, smo se dobro okrepčali z dobrotami iz domačega nahrbtnika J. Ker smo si s planinskimi izleti v tem šolskem letu nabrali že veliko kondicije, smo se proti Domžalskemu domu na Mali planini pogumno odpravili kar po strmejši poti, ki nas je vodila direktno na Gojško planino. Pot navzgor je bila zares naporna, a nihče od mladih planincev se nad tem ni pritoževal, česar smo se spremljevalci zelo razveselili in naše planince tudi pohvalili. Muhasto vreme nas je večkrat pohecalo in nam dalo dodatnega dela z oblačenjem pelerin in odpiranjem dežnikov. A tudi to nam ni preprečilo dosego današnjega cilja. Vztrajali smo in bili po dobrih dveh urah na pravi visokogorski planini, ki nam je hojo olajšala s svojo mehko in z rožicami posuto trato. Navdušeni smo bili tudi nad pastirskimi stanovi, ki so zaščitni znak planote in med katerimi smo se vzpeli do Domžalskega doma. Koča je bila žal polna, a prijazni oskrbniki nas niso pustili na cedilu. Odprli so nam sobo v kleti, kjer smo se na suhem odpočili in pomalicali. Vsi smo bili ponosni , da smo zmogli dolgo, strmo in občasno deževno pot, zato je bilo naše veselje toliko večje. Večina se je nagradila tudi s svojo najljubšo pijačo ali planinsko jedjo, ki so nam jo nudili v koči. Lepše izleta na Veliki planini ne bi mogli zaključiti, saj nas je za konec nagradilo še sonce. Igrala za kočo so nas takoj zvabila ven, kjer smo uživali v njihovi pestri in zanimivi ponudbi. Navdušeni smo bili predvsem nad vrtiljakom, ki smo ga vsi videli prvič in smo na njem zelo uživali.
A veselo rajanje pri koči je za mnoge prehitro minilo, saj smo se morali spustiti do Kranjskega Raka, kjer nas je čakal avtobus. Pot navzdol nam ni bila težka, saj nas je v dolino gnalo zadovoljstvo, ki nam so ga pričarale lepote slovenskega visokogorja.
Vožnjo z avtobusom v Ljubljano so mnogi prespali, nekateri pa so se skozi okno ozirali nazaj proti Veliki planini in veseli ugotovili, kakšna sreča nas je danes spremljala, saj so ravno tam črni oblaki kazali na hudo uro. Nad srečo, pogumom in vzdržljivostjo naših planincev smo bili navdušeni tudi spremljevalci in s tem poplačani za trud, ki ga vlagamo v mladi rod planincev. Trikrat HURA za vse člane planinskega krožka naše šole: HURA, HURA, HURA J
Zapis in fotografije,
Brigita Uršič, prof. RP
